DIGITALNO DRŽAVLJANSTVO - Izobraževanje na razpotju: Mag. Mihael Bellis

Digitalno Državljanstvo ali Digitalno Oblikovanje? Izobraževanje na Razpotju (cca. 8-10 minut)
V prvem delu smo raziskovali širše skrbi glede oblikovanja naše resničnosti in potencialnega tehnološkega nadzora. Sedaj bomo pogled usmerili bolj natančno v eno ključnih področij, kjer se te dinamike morda odvijajo še posebej intenzivno: v naše šole.
V šolskem okolju se danes vse pogosteje srečujemo s pojmom "digitalnega državljanstva". Na prvi pogled se zdi to povsem logičen in celo nujen koncept. Kdo bi nasprotoval ideji, da mlade pripravimo na življenje v digitalni dobi? Da jih naučimo varne in odgovorne uporabe interneta, spletnega bontona, kritičnega vrednotenja informacij in zaščite pred spletnimi nevarnostmi? To so nedvomno pomembne veščine. Vendar pa se ob natančnejšem pregledu praks, ki se uvajajo pod tem imenom, pojavljajo resni pomisleki o tem, kaj ta koncept v resnici pomeni v praksi in kakšne so njegove morda manj očitne posledice za naše otroke.
Obstaja namreč bojazen, podkrepljena z opažanji nekaterih pedagogov in staršev, da se pod krinko digitalnega državljanstva v šole ne uvaja le digitalna pismenost, temveč tudi standardizirani, platformsko vodeni učni načrti in predloge za poučevanje. Govorimo o uporabi obsežnih digitalnih platform (kot so Google Workspace for Education, Microsoft 365 Education ipd.) in različnih učnih aplikacij, ki omogočajo enostavno distribucijo, kopiranje in prilagajanje gradiv. Čeprav to lahko poenostavi delo učiteljev, kritiki opozarjajo, da lahko vodi v zmanjšanje pedagoške svobode in avtonomije. Učitelj ni več primarno ustvarjalec učnega procesa, prilagojenega specifičnim potrebam razreda in posameznih učencev, temveč bolj izvajalec in moderator vsebin, ki jih ponuja platforma.
Še bolj skrb vzbujajoče je opozorilo, da se pri tej naglici uvajanja digitalnih orodij pogosto zanemarja temeljita, neodvisna evalvacija njihovih dolgoročnih vplivov na otrokov celostni razvoj – na njegovo kognitivno delovanje, socialno-čustveni razvoj, edinstveno osebnost in, nenazadnje, na njegove temeljne pravice, kot je pravica do zasebnosti. Kritiki menijo, da to ni več zgolj izobraževanje, temveč se lahko prelevi v proces "digitalnega oblikovanja zavesti". Kako? Tako, da vsaka aktivnost otroka v teh digitalnih okoljih – vsak odgovor na kviz, vsak ogled videoposnetka, vsak napisan stavek, vsaka interakcija s sošolci na platformi – postane podatek. Ti podatki se zbirajo, analizirajo in shranjujejo v obsežne digitalne profile učencev. Postavlja se vprašanje: kdo ima dostop do teh podatkov? Kako se uporabljajo? Ali se uporabljajo le za izboljšanje učenja ali morda tudi za profiliranje, napovedovanje uspešnosti ali celo za komercialne namene ponudnikov tehnologije? Mnogi menijo, da to ni več klasično izobraževanje, temveč obsežna obdelava podatkov, skrita pod pretvezo učenja in napredka.
Primer, ki ste ga omenili: uporaba spletnih orodij za ustvarjanje snemalnih knjig. Na videz gre za odlično orodje za spodbujanje ustvarjalnosti, filmske pismenosti in digitalnih veščin. Vendar se moramo vprašati: kakšne metapodatke to orodje zbira poleg same vsebine snemalne knjige? Kje se ti podatki shranjujejo? Kakšni so pogoji uporabe storitve? Ali otroci in starši res razumejo, v kaj privolijo?
Ta skrb glede zbiranja podatkov in profiliranja vodi do še bolj temeljnega vprašanja: ali bi lahko digitalna identiteta (morda povezana z nacionalno shemo ali celo z evropsko digitalno denarnico) postala ključna oziroma celo obvezna za dostop do šolskih evidenc, ocen in samega izobraževanja? Predstavljajte si scenarij, kjer bi bil vstop v šolski informacijski sistem, oddaja nalog ali celo fizični vstop v šolo pogojen z uporabo specifične digitalne identitete ali platforme. To bi pomenilo, da pravica do izobraževanja, ki je po Ustavi Republike Slovenije (57. člen) temeljna in bi morala biti univerzalna ter brezpogojna (vsaj na osnovnošolski ravni), nenadoma postane pogojena s tehnološko zahtevo in privolitvijo v zbiranje podatkov. Kaj se zgodi z otroki, katerih starši se s tem ne strinjajo ali nimajo dostopa do potrebne tehnologije? Ali ustvarjamo novo obliko digitalne izključenosti?
Zato ne preseneča, da se pojavljajo vse glasnejši ugovori zoper tako hitro in sistematično digitalizacijo šolstva, ki pogosto poteka brez široke, vključujoče javne razprave in brez ustrezne pravne presoje pred uvedbo. Mnogi starši, združeni tudi v iniciativah (kot je omenjena Zveza aktivov svetov staršev Slovenije), skupaj z nekaterimi pedagogi in strokovnjaki pozivajo k spoštovanju ustave in zaščiti otrokovih pravic. V ospredje postavljajo pravico do kakovostnega analognega izobraževanja – torej izobraževanja, ki temelji na neposredni človeški interakciji, branju fizičnih knjig, pisanju z roko, razvoju socialnih veščin skozi neposredno igro in sodelovanje – ne kot nasprotje digitalnemu, temveč kot nepogrešljiv temelj, ki ga digitalna orodja lahko le dopolnjujejo, ne pa nadomeščajo.
Ključni poudarek teh kritik je, da bi morala zakonodaja in jasna etična vodila prehoditi uvedbi tako daljnosežnih tehnoloških sprememb v izobraževanju, ne pa da se dogaja obratno. Obstaja namreč resna skrb, da se najprej uvajajo nove tehnologije in sistemi (pogosto pod pritiskom ponudnikov tehnologije ali mednarodnih smernic), šele nato pa se poskuša to naknadno pravno in pedagoško utemeljiti, brez pravega družbenega konsenza in brez poglobljene, neodvisne strokovne presoje dolgoročnih učinkov na otroke in družbo.
To je bil drugi del, ki je osvetlil specifike skrbi na področju izobraževanja.