ČLOVEŠKI UM - The Minds of Men

MKULTRA IN NADZOR NAD MISLIMI

Tema "Nadzor nad mislimi" se osredotoča na poskuse razumevanja in upravljanja človekovega vedenja in kognicije s strani vladnih agencij, predvsem CIE, v obdobju po drugi svetovni vojni in med hladno vojno. To prizadevanje je bilo opisano kot "boj za človeške ume".

Eden od ključnih projektov, povezanih z nadzorom nad mislimi, je bil MKUltra, strogo tajni projekt CIE, ki ga je 13. aprila 1953 odobril takrat imenovani direktor CIE Alan Dulles. Dulles je nekaj dni pred tem imel govor o boju za človeške ume, kar je služilo kot upravičitev za projekt. Cilj projekta MKUltra je bil nadzorovati posameznika do te mere, da bi izpolnjeval ukaze proti svoji volji in celo proti osnovnim naravnim zakonom, kot je samooohranitev. Projekt je obsegal več kot 140 podprojektov.
Raziskave pod okriljem MKUltra so vključevale številne tehnike:

Uporabo več sto različnih drog in snovi, vključno z LSD-25, amfetamini in pomirjevali. Zanimala jih je tudi uporaba aerosolov za dostavo psihokemikalij neprištevnim ljudem. Zgodnji eksperimenti s "serumom resnice" (Truth Drug Project) so potekali v tajnosti že med vojno pod okriljem Urada koordinatorja informacij (Office of the Coordinator of Information), predhodnika OSS in CIE. Dr. Harold Abramson, agent OSS in CIE ter gost Macyjevih konferenc, je izvajal več projektov MKUltra, povezanih z eksperimentiranjem z LSD.

Hipnozo in narkohipnozo. Na konferenci Macyjeve fundacije leta 1942 je bila vodilna tema tajna uporaba hipnoze. Hipnoza je bila obravnavana kot sredstvo za usmerjanje idej, na katere naj bi se subjekt odzval. Možno je bilo tudi inducirati amnezijo za določene izkušnje, stališča ali znanja s pomočjo hipnoze. Dr. Sidney Gottlieb, glavni kemik CIE in odgovoren za projekt MKUltra, je priznal, da je CIE zanimala retrogradna amnezija ali izbris obdobja iz spomina osebe.

Spanje in senzorno deprivacijo. Kanadčan Donald Olding Hebb je bil ključni udeleženec na sestanku v Montrealu, ki je koordiniral raziskave nadzora nad mislimi, in je ponudil pristop, ki temelji na senzorni deprivaciji. Predlagal je, da bi z "odstranitvijo vseh senzornih stimulacij" posameznika pripeljali v stanje, kjer bi bilo mogoče vsaditi ideje; um, iztrgan iz realnosti, bi bilo mogoče zmehčati, preoblikovati ali celo razbiti. Dr. Felix je pojasnil, da je s to tehniko mogoče zlomiti kogar koli. Hebb je priznal, da se je njegovo delo o izolaciji začelo s "problemom pranja možganov".
Druge terapije za modifikacijo vedenja. To je vključevalo ustvarjanje eksperimentalno induciranih nevroz, kar se malo razlikuje od mučenja. Zanimalo jih je tudi razumevanje in vplivanje na človeško vedenje s preučevanjem duševno motenih v njihovem okolju. Obstajali so podprojekti, ki so preučevali telesne antene, osebno označevanje (tagging), merjenje sevalne energije in daljinske poligrafe.

Psihokirurgijo (Psychosurgery) in električno stimulacijo možganov (ESB). Dr. Jose Delgado je bil pomemben zagovornik teh metod. V enem od svojih publikacij je eksperimentalne živali označil kot "mehanske igrače pod njegovim ukazom". New York Times je njegovo knjigo promoviral z naslovi, kot je "Kakšne vrste ljudi bi radi konstruirali?" in vprašanji o možnosti induciranja robotskega delovanja pri živalih in ljudeh s pomočjo radijskega stimulatorja, postavljanja nagonov, želja in misli pod umetni elektronski ukaz, vplivanja na osebnost z ESB in fizičnega nadzora nad umom. Delgado je zapisal, da je osvajanje človeškega uma nacionalni cilj. Dr. Louis Jolyon West je kljub zanikanju vpletenosti v psihokirurgijo načrtoval uporabo odsluženega raketnega oporišča Nike z podzemnimi objekti za eksperimentalne programe za spreminjanje nezaželenega vedenja, kot so zloraba drog/alkohola in agresivnost, z uporabo svojih zaupnih političnih povezav.

Kontekst hladne vojne je bil pomemben, saj so raziskave na področju nadzora nad človeškim vedenjem potekale tudi v Sovjetski zvezi. Sovjetske raziskave farmakoloških sredstev so za zahodnimi raziskavami zaostajale približno pet let. Vendar so Sovjeti poskušali razviti tehnologijo za nadzorovanje razvoja vedenjskih vzorcev med državljani v skladu s političnimi zahtevami. Zanimivo je, da so Macyjeve konference o kibernetiki, ki jih je delno sponzorirala CIA, služile kot odskočna deska za moskovski kolokvij o višji živčni dejavnosti, na katerem so ameriški znanstveniki, povezani z obrambnimi agencijami, sodelovali s sovjetskimi znanstveniki med hladno vojno.

Znanstvena podlaga za te poskuse nadzora nad mislimi je bila tesno povezana z razvojem kibernetike, "znanosti o upravljanju". Macyjeve konference, neformalno imenovane "Projekt človek-stroj" (Man-Machine Project), so združile strokovnjake iz fizikalnih, bioloških, psiholoških in družbenih ved. Osredotočali so se na matematične pristope k razumevanju vedenja, vključno s teorijo informacij, teorijo avtomatov in koncepti povratnih zank (feedback). Ideja je bila razumeti komunikacijo živčnega sistema in jo modelirati z digitalnim računalnikom, pri čemer je bilo ključno spoznanje, da um, ki je znotraj možgansko-telesnega mehanizma izoliran od zunanjega sveta, v celoti odvisen od informacij, pridobljenih s čutili. Warren McCullough, ključni udeleženec Macyjevih konferenc, je sodeloval pri razvoju koncepta nevronske mreže.

Macyjeve konference in sorodne raziskave so bile prežete s skrivnostjo. Poročila s prvih petih kibernetskih konferenc Macy niso bila javno objavljena. Norbert Wiener, eden od pionirjev kibernetike, je izrazil moralno nelagodje zaradi prispevka k novi znanosti z velikimi možnostmi za dobro in zlo.

Uničenje večine dokumentov MKUltra leta 1973, da bi se izognili zadregi, in uporaba kritih dokumentov ali "boilerplates" pomeni, da javnost ne bo nikoli v celoti spoznala obsega projekta MKUltra. Tudi za nekatere ključne zdravnike in kirurge, vpletene v kontroverzne projekte modifikacije vedenja, kot so Mark, Irvin, Sweet in Delgado, CIE na zahtevo po zakonu o svobodi informacij (FOIA) ni mogla ne potrditi ne zanikati njihovega dela za agencijo.

Ti poskusi nadzora nad mislimi so sprožili resne etične pomisleke, zlasti glede poskusov na "nenamernih ljudeh" (unwitting people/Americans) in uporabe ranljivih skupin, kot so zaporniki, duševni bolniki in celo otroci. Nekateri zdravniki so imeli stališče, da moralne vrednote niso medicinske, temveč družbene zadeve. Povezava med psihiatrijo in pravosodjem (Justice Department), kot je bilo videti pri financiranju projektov s strani NIMH in LEAA, ter ideje o preprečevanju in pre-zdravljenju antisocialnega in nasilnega vedenja na široki populaciji so bile opisane kot "totalitarne". Končni cilj kibernetične modifikacije je bil nadzor, pri čemer sta bila ključ do nadzora informacija in njena komunikacija, kar je dejansko realnost naredilo prilagodljivo.