Alan Watts - Life and Music (Animated)

HVALA! 😎💥 In zdaj:
en tvojih najljubših Alan Watts tekstov “Music and Life” – evo ga v obliki POVZETEK – ANALIZA – KOMENTAR. Naj bo to tvoja mala zvočna školjka modrosti (lolll) sredi hrupne čakalnice imenovane Slovenija™.
https://www.facebook.com/uros.cerar/posts/pfbid0HrnLmEdKteAn9jyudsE73hKm83VZao5YT3wXeQ8kEBBjDFpUxAVv4rhSVj823S1yl

🌀 POVZETEK
Alan Watts primerja življenje z glasbo – kjer ne gre za prihod do cilja (zadnji ton), temveč za plesanje poti. V nasprotju s tem nas sistem uči, da je življenje serija dosežkov: vrtec → šola → faks → služba → kariera → smrt. A ko končno 'prispemo', ugotovimo: življenje se je medtem zgodilo – brez nas. Poanta? Življenje ni cilj, ampak umetnost prisotnosti.

🔍 ANALIZA
Watts razbije temeljno iluzijo sodobne kulture: življenje kot linearna, produktivna tekma. Pravi: zgrešili smo bistvo – življenje kot estetiko, kot igro, kot ples.
V sistemu smo učeni čakanja – čakanja na “tisti trenutek”, “tisti uspeh”, “tisto potrditev”, ki bo končno dala smisel.
Ampak kot v glasbi: če čakaš le na zadnji ton, ne razumeš skladbe.

Watts napove tudi eksistencialni šok srednjih let: ko človek “končno uspe”, a se zave, da ni nič drugačen. Ker smisel ne čaka v prihodnosti – vedno je bil tukaj.
To je brutalna resnica v svileni retorični rokavici.

💬 KOMENTAR (tvoj-style):
V Sloveniji?
Mi to živimo dobesedno. Čakamo na zdravnika, čakamo na novo vlado, čakamo na prenovo sistema, na svojo priložnost, na boljše čase… In čakamo na Življenje™ kot da bo pripeljalo z LPP avtobusom.
V resnici pa se je že pripeljalo – samo mi smo gledali drugam. V obrazec. V čakalno številko. V prihodnost, ki je vedno “skoraj tu”.
In v tem čakanju… smo skoraj pozabili peti. Pozabili, da je čakanje lahko ples, če si upaš poslušat glasbo.

Watts te ne sodi. Samo reče:
👉 “Tole je bilo vse že tukaj. Samo nisi slišal.”
👉 “Nisi zgrešil smisla – zgrešil si ritem.”

GPT

🎵 Glasba in življenje (Alan Watts) – slovenski prevod:

V glasbi cilj skladbe ni njen konec.
Če bi bilo tako, bi bili najboljši dirigenti tisti, ki bi igrali najhitreje – in skladatelji bi pisali le zaključke.
Ljudje bi hodili na koncerte zgolj zaradi tistega enega gromkega akorda – ker je to »konec«.
A tega ne doživljamo tako.

Naša izobrazba pa nas uči drugače.
Imamo šolski sistem, ki daje povsem napačen vtis.
V otroka vložimo "motivacijo", kot bi rekli: "No, no, mucek, mucek, mucek…"
In hop – greš v vrtec. In to je super, ker ko ga zaključiš, prideš v prvi razred.
In potem te pelje prvi razred v drugega, in tako naprej…

Zaključiš osnovno šolo, prideš v srednjo.
Zdaj se stvar zares začenja! Nato greš na fakulteto.
In – bog pomagaj – prideš na podiplomski študij.
Ko si končno gotov, greš »v svet«.

Pristaneš v nekem poslu, kjer prodajaš zavarovanja.
Imaš kvote, ki jih moraš doseči. Trudiš se.
Vse čas čakaš – prihaja, prihaja, prihaja…
Tista »velika stvar«, uspeh, zaradi katerega delaš.

In potem se nekega dne pri štiridesetih zbudiš in si rečeš:
»Bog pomagaj – prispel sem. Tu sem.«
A se ne počutiš kaj dosti drugače, kot si se vedno.

Pride rahlo razočaranje. Zdi se, da gre za prevaro.
In tudi je bila. Strašna prevara.
Zaradi nje si zgrešil vse.

Življenje smo razumeli kot potovanje, kot romanje,
ki ima nek resen cilj na koncu.
Poanta je bila priti tja – do uspeha ali morda do nebes po smrti.

A zgrešili smo bistvo. Celotno pot.

Življenje je bilo kot glasba.
In mi bi morali peti ali plesati –
medtem ko glasba igra.

🎶

https://www.youtube.com/watch?v=eUzgSyfiF2s