Jezus iz Nazareta obuja mrtve - tudi v tem je največji človek na svet

XIII. Epizoda

NEOBSOJAJOČA LJUBEZEN

– Zakaj je v spravi Jezus največji človek na svetu kot utelešenje neobsojajoče ljubezni?

"Jezus iz Nazareta obuja mrtve in tudi v tem je največji človek na svetu!" - Iviliana Bellis

Jezus iz Nazareta obuja mrtve – in tudi v tem je največji človek na svetu. Ko danes govorimo o veličini, pogosto mislimo na tiste, ki premikajo meje znanosti, gospodarstva, politike. A obstaja človek, ki ne sodi v nobeno izmed teh kategorij, pa vendar jih presega vse. Jezus iz Nazareta. Ni prišel kot kralj, ni imel vojske, ni imel oblasti v rokah – imel pa je nekaj, kar današnji svet ne zna več prepoznati: resnično oblast nad smrtjo, temo, obupom. Tisto, kar je mrtvo, kar je izgubljeno, kar je prezrto – On ne ignorira, ampak obuja. V njem se smrt ne konča z grobom. V njem se smrt zlomi.

V evangeliju po Janezu Jezus ne izreče le močnih besed, temveč jih tudi potrdi z dejanjem: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.« (Jn 11,25). Ko pride pred Lazarjev grob, je najprej ganjen. Joče. Pravi prijatelj. Pravi človek. Toda potem stopi pred kamen in reče: »Lazar, pridi ven!« In mrtvec pride. Po štirih dneh. To ni le simbolika. To je resničnost. Življenje, ki premaga smrt. Ljubezen, ki vstaja nad razpadom.

Podobno se zgodi z Jairovo hčerko. Jezus prime deklico za roko in reče: »Talita kum – deklica, rečem ti, vstani!« (Mr 5,41). In ona vstane. Brez trikov, brez predstav. Samo moč življenja, ki teče iz njega. Pa še sin vdove iz Naima – Jezus se ustavi sredi pogreba, dotakne se nosil in reče: »Mladenič, rečem ti, vstani!« (Lk 7,14). In on se usede in spregovori. To ni vera v neko nevidno silo. To je vera v Živega. In to je dejanje Živega Boga.

A danes? Danes včasih obuditev mrtvih zamenjamo za duhovne izlete, za motivacijske govore, za lažne tolažbe. Danes ne vidimo več mrtvih teles, toda okoli nas hodijo duhovno mrtvi ljudje. Sprehajajo se po nakupovalnih centrih, sedijo v pisarnah, hodijo na kosila – a znotraj so prazni, hladni, brez cilja. Tudi sami včasih hodimo kot senca. V odnosih se trudimo ohraniti videz življenja, a pogosto manjkajo toplina, resnica, ranljivost. Prijateljstva razpadajo ob prvem nesporazumu, zakonci se izogibajo resnici, ker boli, starši in otroci živijo vsak v svoji sobi. To ni življenje. To je polje duhovnih grobov. A Jezus tudi danes hodi mimo teh grobov. In še vedno izgovarja isto: »Vstani!«

Apostol Jakob nas ne pusti na miru, ko reče: »Tako je tudi vera, če nima del, sama zase mrtva.« (Jak 2,17). Preprosto povedano – vera, ki ne deluje, je mrtva vera. Lahko govorimo, lahko molimo, lahko se pokažemo v cerkvi, toda če naše srce ne utripa skupaj z Bogom, če ne znamo videti trpečega brata, če ne odpuščamo, če ne gremo do tistega, ki nas je prizadel – potem Jezusove besede še niso v nas. Potem nismo vstali.

Kako pogosto Jezusa zatajimo ne s sovraštvom, ampak z mlačnostjo. S tišino, ko bi morali govoriti. Z izgovori, ko bi morali vstati. S pasivnostjo, ko bi morali objeti. Jezus je ljubil tako, da je izčrpal samega sebe. Tako, da je odpustil celo svojim rabljevcem. Tako, da je sam stopil v smrt – in jo premagal. Vprašanje, ki ostaja danes, ni: ali je On res obudil mrtve? Temveč: ali sem jaz pripravljen, da obudi tudi mene?

Ker vsakič, ko odpustim, ko vzamem nekoga za roko, ko zaupam kljub strahu, ko ljubim brez garancij – takrat tudi jaz vstopim v tisto skrivnost, ki jo je Jezus razodel svetu. Ne filozofijo. Ne religijo. Temveč Življenje. Največje, kar obstaja.

»V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi mi po njem živeli.« (1 Jn 4,9).

In ravno v tem – ne samo v besedah, ampak v dejanju, ne samo v čudežih, ampak v srčni resnici – se kaže, zakaj je Jezus največji človek vseh časov. Ker ne daje le upanja, on je upanje in življenje. In kdor veruje Vanj, ne ostane v grobu. Ne duhovno, ne srčno, ne človeško. On živi!

Iviliana Bellis, predsednica