What Being a ‘Cycle Breaker’ Really Means Canaries in the Coal Mine

https://www.facebook.com/uros.cerar/videos/1222344316361770
https://www.youtube.com/watch?v=UQuw9pgf03E
Ne zdraviš samo sebe. Zdraviš generacije. In večino dni se ne bo zdelo kot veliko prebujenje. Večkrat se občuti kot nespečnost, jokanja v avtu, zadrževanje diha na družinskih večerjah samo zato, da bi ohranil mir. Tega ti nihče ne pove o tem, da si tisti, ki prekinja cikel. Ne dobiš zemljevida. Ne dobiš aplavza. Preprosto dobiš sveto breme izbire drugačnosti, ne da bi sploh kdaj videl, kako to izgleda. V tem videu se bomo torej pogovarjali o tem, kaj v resnici pomeni biti ta, ki prekine cikel, in zakaj je lepo, zakaj je brutalno in kako vztrajati, še posebej, ko se ti zdi, da bi moral obupati. Prekinjevalec cikla je oseba v družini, ki vidi vzorec in se odloči, da se tukaj konča. Tudi če še ne vedo, kako naj bi bilo videti celjenje. To ni trend, je globoka človeška izbira storiti tisto, česar tvoji starši niso mogli ali niso hoteli. Da nehaš prenašati sram, molk, nadzor, soodvisnost, da bi vzgajal/a svoje otroke ali sebe brez čustvene teže, ki si jo nosil/a kot otrok. Prekinjevalci cikla nimajo priročnikov. Imajo račune za terapije in dnevnike, polne vprašanj. Imajo majave meje in vse večjo sposobnost reči ne. Pogosto imajo otroke, ki nikoli ne bodo spoznali bolečine, ki so jo nekoč normalizirali. Perry pravi, da je ponavljanje vzorcev osnovno načelo možganov. Ko torej prekinete te vzorce, ne spremenite le svojega vedenja, temveč na novo nastavite strategije preživetja generacij. Greš proti vsemu, kar se ti je zdelo normalno. In zato je tako težko. Biti tisti, ki prekinja cikel, se lahko počuti kot žalost. Tudi ko se stvari dejansko izboljšujejo, jih začneš videti jasno in si nekako želiš, da jih ne bi. Na svoje otroštvo pogledaš z novimi očmi in začutiš težo vsega, česar nisi dobil. Ljubezni, varnosti, resnice, dovoljenja biti, kar si. Včasih to pomeni postati črna ovca. Tisti, ki ne ustreza več družinskemu scenariju. Tisti, ki se ne bo vračal domov za vsak praznik. Tisti, ki je 'preveč', 'preobčutljiv' ali 'preveč jezen'. Občutek krivde se pojavi, ker se umakneš. Občutek globoke osamljenosti je spoznanje, da se ljudje, ki so te vzgojili, morda nikoli ne bodo opravičili. Avtorica Brene Brown piše: 'Sram uspeva v tišini. Ko pa ga poimenujemo, mu odvzamemo kisik.' To počnejo tisti, ki prekinjajo cikel. Poimenujemo tisto, kar je bilo skrito. Dajemo jezik temu, kar so morali pogoltniti naši predniki. Jočemo solze, ki jih naše matere niso smele potočiti. Ne zdravite le sebe. Žalujete za tem, kar ni bilo nikoli, medtem ko ščitite tisto, kar bi lahko bilo. In to je cena, a je tudi moč. Prekinitev cikla ni ena velika odločitev. Je tisoč tihih odločitev. Rečeš ne, tudi če te obliva pot. Greš na terapijo. Bereš knjige. Jočeš. Naučiš se, kako se pomiriti, namesto da bi se vrtel v spirali. Nehaš prositi ljudi, naj te imajo radi tako, kot si potreboval kot otrok. Včasih je videti kot kaos. Včasih je videti kot mir. Zdi se nam neznano. Avtentičnost in navezanost se pogosto spopadata. In kot otroci bomo vedno izbrali navezanost. Kot odrasli tisti, ki prekinjajo cikel, začnejo izbirati avtentičnost. Včasih prvič v svoji krvni liniji. Torej, ko se spomniš, kdo si, ko se nehaš opravičevati za to, prekinjaš cikel. In morda nihče ne bo ploskal, a tvoj notranji otrok bo čutil. Tukaj so tri nežna orodja, ki vam bodo pomagala vztrajati. Prvič, poimenujte, kaj počnete. Izgovorite to na glas. To je prekinitev cikla, tudi če se zdi majhna, še posebej, če se zdi težka. Drugič, vzgajajte z namenom. Ko ste preobremenjeni, se vprašajte: "Kaj bi rekel otroku, ki čuti, kar čutim jaz?" In nato si to izgovorite. Tretjič, ustvarite rituale regulacije. Tudi vaš živčni sistem se zdravi. Uporabite dihalne vaje, ozemljitev, skeniranje telesa, petminutni sprehod v tišini. Regulacija je upor. In če se spotaknete, je to še vedno del dela. Niste tukaj, da bi bili popolni. Tukaj ste, da se zavedate. In zavedanje je seme vsega. Biti prekinjevalec cikla ne pomeni postati svetnik. Gre za to, da postanete resnični. Gre za izbiro prisotnosti namesto delovanja, zdravljenja namesto skrivanja, resnice namesto tradicije. Morda se vam zdi, da se lomite, a v resnici se osvobajate. Ena majhna meja, en težek pogovor, en pogumen vdih naenkrat. Postajaš prednik/naslednik, ki ga je tvoja rodovna linija potrebovala. Postajaš starš, po katerem si hrepenel. Postajaš... ti. In to je pomembno. Tudi če nihče ne ploska, tudi če nihče ne razume, ker to delo spremeni vse.